Obvestilo: Mário Radačovský je bil zaradi službenih obveznosti primoran odpovedati sodelovanju v žiriji TUTU GRAND PRIX 2023. Nadomestil ga bo Gustavo Bassera Quintans.
Obvestilo: Žal gospa Georgette Gebara ni pravočasno prejela dovoljenja za prihod v Slovenijo, zato smo bili primorani njeno sodelovanje v žiriji TUTU GRAND PRIX odpovedati. Nadomestila jo bo Mirna Sporiš.
SAWAKO HARUYAMA
Umetniška direktorica Passion du Ballet Kyoto
Sawako Haruyama je z odliko diplomirala na baletni akademiji v Kjotu, Japonska, kjer je pridobila tudi certifikat za poučevanje klasičnega baleta. Med študijem so jo poučevali priznani japonski učitelji baleta, med njimi Ryuko Arima, Kenji Usui, Goro Arima, Taneo Ishida in drugi. Hkrati je diplomirala tudi na univerzi in prejela diplomo učiteljice za vzgojo otrok. Po zaključenem študiju se je preselila v Pariz, kjer je študirala pri Yvonne Alexander Goube in pridobila dodatna plesna in pedagoška znanja.
Leta 1975, po vrnitvi iz Pariza, je na Japonskem odprla zasebno baletno šolo. Njeni učenci so prejemniki številnih nagrad na državnih in mednarodnih baletnih tekmovanjih. Zaradi izjemnih dosežkov pri poučevanju je prejela nagrado za najuspešnejšega učitelja na mednarodnem baletnem tekmovanju Avstrijskega plesnega sveta (ÖTR) 2007.
Od leta 2007 do 2014 je Sawako Haruyama je prejela tudi več nagrad za najboljšega učitelja in več nagrad za najbolj izjemnega učitelja na raznih baletnih tekmovanjih na Japonskem.
Danes je redna članica strokovnih žirij na številnih nacionalnih in mednarodnih baletnih tekmovanjih.
S svojimi učenci je bila povabljena na nastope v različnih državah, kot so Kitajska, Kanada, Anglija, Malezija, Romunija in Italija.
Leta 2007 je postala direktorica tekmovanja Passion du Ballet Kyoto. Sawako Haruyama je članica japonske baletne zveze in baletne zveze Hyogo ter japonska ambasadorka Dance World Cup.
MIRNA SPORIŠ
BALETNA PRVAKINJA, PEDAGOGINJA IN KOREOGRAFINJA
Mirna Sporiš se je rodila v Zagrebu, kjer je leta 1990 končala Srednjo šolo za klasični balet. Istega leta je postala članica Baleta Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, bila leta 1993 promovirana v solistko in leta 2003 v prvakinjo baleta.
Leta 2016 je zaključila študij na Akademiji za dramsko umetnost, kjer je v prvi generaciji študentov diplomirala iz klasično-baletne pedagogike.
Poleg aktivnega delovanja na plesnem področju, Mirna Sporiš ves čas deluje tudi kot pedagoginja, koreografinja, asistentka koreografov in režiserka. Dolga leta je sodelovala z Baletno skupino Hrvaška, Opero b. b. in z Baletno skupino Carlotte Grisi iz Umaga. Vodila je številne delavnice za profesionalne baletne plesalce, kot pedagoginja pa redno sodeluje še s plesnim centrom Liberdance iz Zagreba in Srednjo baletno šolo Lujo Sarkočević iz Dubrovnika. Leta 2021 je postala profesorica klasičnega baleta na Visoki šoli za sodobni ples Ane Maletić.
Koreografirala je za različne kulturne prireditve, leta 2016 pa je bila ena glavnih ustvarjalk postavitve razstave Hrestač v MUO Zagreb. Njeni koreografiji z naslovom Vstajenje in Za vedno sta bili uprizorjeni v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu.
V svoji dolgoletni karieri je sodelovala s številnimi svetovno priznanimi koreografi kot so Hans van Mannen, Edward Clug, Marco Goecke, Ashley Page, Patrick Armand, Derek Dean, Vladimir Derevianko, Vasco Wellenkamp, Youri Vàmos, Renato Zanella, Waczlaw Orlykowski, Milko Šparemblek, Dinko Bogdanić, Leo Mujić, Staša Zurovac in številnimi drugimi.
Gostovala je v Italiji, Nemčiji, Španiji, Danski, Avstriji, Sloveniji, Portugalski, na Japonskem, v Južni Afriki, Mehiki, na Švedskem, v Srbiji, Makedoniji, Madžarski, Češki in drugod. Za televizijo je Mirna Sporiš posnela številne dokumentarne filme in televizijske oddaje o baletu.
Vidne uspehe je dosegala tudi na raznih baletnih tekmovanjih (prvo mesto na Zveznem tekmovanju baletnih šol v Zemunu 1988, bronasta medalja na Jugoslovanskem baletnem tekmovanju v Novem Sadu leta 1988, prvo mesto na Jugoslovanskem tekmovanju baletnih plesalcev v Beogradu, leta 1990).
Je prejemnica več nagrad, med katerimi so Nagrada Ane Roje za gledališko sezono 2005/06 za vloge Pas de deux v Giselle, Otroka v baletu Maestro, Vilo temperamenta v Trnuljčici in za celoten profesionalen odnos do poklica baletni plesalec;
2006 nagrado Hrvaškega gledališča za vlogo Swanilde v baletu Coppélia na Montmartru Lea Delibesa v koreografiji Yourija Vàmosa in izvedbi Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb, ter leta 2013 Mare Nostrum Croaticum za prispevek h kulturni umetnosti.
Od leta 2022 je vodjha Plesnega centra Carlotta Grisi v Umagu, kjer tudi poučuje.
Prof. EVELYN TÉRI
Baletna pedagoginja, baletna mojstrica, koreografinja
Evelyn Téri se je rodila v Budimpešti. Baletno šolo in baletno izobraževanje na visoki stopnji je opravila na Državnem baletnem inštitutu v Budimpešti, kjer je diplomirala z odliko. Takoj po končanem izobraževanju je postala članica baleta Državne opere v Budimpešti. Učila se je pri Hedvig Hidas in Olgi Lepesinskaji. Od leta 1965 se je izpopolnjevala pri Victorju Gsovskemu v Nemčiji, Mariki Bezobrazovi v Monte Carlu ter Ursuli Bormann v Kölnu. Kasneje je študirala baletno metodiko po metodi Agrippine Vaganove, po kateri poučuje še danes. 1965 je Evelyn Téri zapustila Madžarsko in se kot solistka pridružila znamenitemu baletnemu ansamblu iz Stuttgarta, ki ga je tedaj vodil svetovno znani koreograf John Cranko. Kmalu za tem je prejela naslov “Izjemna umetnica”, ki ga podeljuje nemška zvezna država Baden-Wuerttemberg, hkrati pa ji je bilo častno dodeljeno nemško državljanstvo. Plesala je še v Luebecku in Kielu, v Državni nemški operi v Hamburgu ter Mannheimu. Kot gostja je odplesala številne predstave z Grand Ballet de France Classique v Južni Ameriki, z Baletom iz Mote Carla ter gostovala na Japonskem in v Belgiji. Plesala je glavne vloge baletnega repertoarja, med njimi Giselle in Myrtho v Giselle, Odette in Odile v Labodjem jezeru, Kitri v Don Kihotu, Pepelko v Pepelki, Julijo v Romeo in Juliji ter številne druge. Za svoje delo je prejela številne pomebne nagrade, med katerimi naj omenimo diplomo Galine Ulanove, posebno nagrado za povezovanje med zahodom in vzhodom, ki jo podeljuje inštitut za plesno kulturo v Evropi, nagrado Avstrijskega plesnega sveta in druge. Po aktivni baletni karieri se je posvetila baletni pedagogiki in postala ena najbolj eminentnih in iskanih pedagoginj v svetovnem merilu. Poučevala je na Glasbeni akademiji v Mannheimu, na Baletni akademiji v japonskem Kyotu in drugje. Leta 2002 je Evelyn Téri prejela naziv profesorice na znameniti Madžarski plesni akademiji iz Budimpešte, leta 2003 pa naziv profesionalne baletne profesorice Republike Avstrije. Postala je profesorica baleta Avstrijskega zveznega gledališča, kjer je še danes redni profesor in projektni vodja na Dunajski baletni akademiji. Evelyn Téri je danes svetovno priznana pedagoginja in poučuje praktično na vseh znanih baletno izobraževalnih inštitucijah po Evropi, Ameriki, Kitajski, Koreji in Japonski. Leta 2015 je z velikim uspehom koreografirala vse baletne vložke na znamenitem Opernem plesu, ki ga vsako leto prireja Dunajska državna opera. Njeno poslanstvo kot pegoginja in baletna mojstrica odlikuje izjemen profesionalni in človeški smisel za vse plesalce, od najmlajših do vrst profesionalnih baletnih plesalcev.
EVGENIJA KOŠKINA
Baletna plesalka Evgenija Koškina, rojena v Ukrajini, je šolanje zaključila na Državni baletni šoli v Kijevu ter na Nacionalni univerzi za kulturo in umetnost, kjer je pridobila visoko izobrazbo in naziv pedagoga in koreografa sodobnega klasičnega plesa.
Profesionalno kariero plesalke je začela v Akademskem mladinskem gledališču v Kijevu. Leta 2002 se je pridružila baletnemu ansamblu SNG Maribor, kjer je do danes plesala mnogo pomembnih vlog. Udeležila se je več baletnih tekmovanjih na Dunaju, kjer se je dvakrat uvrstila v finale, leta 2006 pa tudi 8. tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev v Mariboru, na katerem je osvojila zlato plaketo.
Z nastopi v solističnih baletnih vlogah je dokazala
svoje izjemne tehnične in umetniške kvalitete, tako v baletih klasičnega baletnega
repertoarja kot v sodobnih baletnih koreografijah. Njene najbolj izstopajoče vloge vklju-
čujejo solo vloge v baletih kot so Pepelka, Bajadera, Hrestač, Labodje jezero, Trnuljčica, Giselle, Romeo in Julija ter Don Kihot. Pleše tudi v v številnih sodobnih baletnih stvaritvah znanih koreografov kot so Jiří Kylián (Falling Angels), Johan Inger (Walking Mad, Rain Dogs), Mauro Bigonzetti (Cantata) in Edward Clug (Carmina Burana, Hill Harper’s Dream, Stabat Mater, Tango, Arhitektura tišine, Watching Others, Prêt-à-porter, Peer Gynt, Posvetitev pomladi itd.).
GUSTAVO BASSERA QUINTANS
Gustavo Bassera Quintans je rojen v Braziliji, kjer je pri 11 letih pričel z baletnim izobraževanjem v gledališču Theatro Santa Roza, João Pessoa. Tri leta kasneje se je preselil v London v Združenem kraljestvu, kjer je prejel štipendijo za nadaljevanje šolanja na Baletni akademiji Urdang,
leto kasneje pa se je pridružil Kraljevi baletni šoli (Royal Ballet school), na kateri je diplomiral leta 2000 z odliko. Po diplomi je bil naslednji dve leti gostujoči solist Nacionalnega Irskega baleta in Baletnega ansambla Creations. Njegov repertoar med drugim vključuje Franza (Coppelia), Pesnika (Les Sylphides), Festival cvetja v Genzanu in številne druge. Leta 2003 se je Gustavo kot solist pridružil Nacionalnemu baletu v Brnu, Češka republika, kjer je plesal glavne vloge v vseh delih klasičnega, neoklasičnega in modernega baletnega repertoarja, ki jih je imel ansambel na sporedu. Leta 2010 je v Brnu postal baletni mojster, danes pa kot gostujoči baletni pedagog deluje tudi na Japonskem, v Južni Koreji, Braziliji, Estoniji, na Irskem in v Avstriji.
SZILÁRD MACHER, DLA
Baletni plesalec, pedagog, koreograf, Prorektor HDU
Szilárd Macher je med letoma 1985 in 1991 študiral na baletni šoli za umetnost v Győru, nato pa do leta 1994 na Madžarski plesni akademiji v Budimpešti. Po diplomi so mu ponudili pogodbo z Madžarskim nacionalnim baletom, kjer je plesal do leta 2020, ko je bil promoviran v solista.
Plesal je Princa (Hrestač), Rotbarta, Pas de trois v Labodjem jezeru, Kmečki pas de deux v Giselle, Waclawa v Bakhchisarajski fontani, Karenina v Anni Karenini, Gremina v Onjeginu, Parisa v Romeu in Juliji, Charlesa Hamiltona in Gospoda Kennedyja v Gone with the Wind, Gospoda v Tragediji človeka), Adama v Tricky Students, Čarovnico v Sneguljčici, Velikega Brahmina v La Bayadére, Štiri madžarske uradnike v Mayerlingu ter glavne vloge v baletih Georga Balanchina (Serenada, Simfonija v C, Mesečnica), Jiříja Kyliana (Šest plesov), Hansa van Manena (Pet tangov, Concertante, Adagio Hammerklavier), Roberta Northa (Smrt in dekle), Ninette de Valois (Šah), Kennetha MacMillana (Koncert), Gyule Harangoza (Poloveški plesi), Lilla Pártaya (Bolero, Othello, Zlati čopič), Imre Dózse (Adagietto) in Andrása Lukácsa (Povezava).
Leta 2002 je prejel nagrado Junior Interlyra, leta 2007 mu je madžarsko Ministrstvo za kulturo podelilo nagrado Gyula Harangozó, leta 2017 pa je prejel Zlati križ za zasluge na Madžarskem. Z Madžarskim nacionalnim baletom je gostoval v ZDA, Mehiki, na Kitajskem, Japonskem, v Španiji, na Nizozemskem, Finskem in bil vabljen na mednarodne gala koncerte v Rusiji, Avstriji, Italiji, Veliki Britaniji, na Finskem ter v Budimpešti v spomin na Rudolfa Nurejeva.
Leta 1998 je diplomiral iz baletne pedagogike, leta 2003 iz plesne teorije in kritike na Madžarski plesni akademiji, leta 2007 pa je na Univerzi za gledališko in filmsko umetnost (SZFE) magistriral kot koreograf.
Leta 1998 je postal učitelj baleta na Madžarski plesni univerzi, leta 2018 pa je prejel naziv univerzitetnega profesorja. Leta 2010 je bil imenovan za direktorja Zavoda za izobraževanje plesnih umetnikov, od leta 2020 pa je prorektor na Madžarski baletni univerzi.
Njegovi učenci so prejeli številne nagrade na mednarodnih baletnih tekmovanjih, prav tako pa so člani številnih baletnih ansamblov po vsem svetu (Balet Semperopere v Dresdenu, Kraljevega švedskega baleta, Tulsa baleta, Baleta v Hong Kongu, Dunajskega državnega baleta, Baleta v Mainzu, hrvaških in madžarskih nacionalnih baletnih ansamblov, Ansambla Hofesh Shechter, Frankfurtskega plesnega ansambla, baletnega ansambla opere v Göteborgu in drugih). Bil je gostujoči učitelj v Amsterdamu, Oslu in Helsinkih, na Tajvanu ter poučeval na raznih mednarodnih plesnih poletnih seminarjih in festivalih. Bil je tudi baletni mojster Madžarskega nacionalnega baleta, baleta Formosa (Tajvan), baleta Preljocaj in mednarodnega baletnega tekmovanja Nurejeva.
Bil je član žirije na Mia Corak Slavenska IBC (Zagreb, 2016), 12th IBC – Sicily (2017), Anna Pavlova BC (Firence, 2018), Pacific IBC (Tokio, 2019). Deluje tudi kot plesni kritik in teoretik pri reviji Hungarian Dance Magazine.
ALLISTER MADIN
Baletni učitelj, pedagog, koreograf
Allister Madin, baletni prvak, pedagog in koreograf prihaja iz Francije. V letih od 1999 do 2005 se je šolal v Baletni šoli Pariške opere, ob tem pa je leta 2004 zaključil in prejel akademsko kvalifikacijo (baccalauréat) iz flamenka. V letih med 2005 in 2019 se je udeleževal različnih usposabljanj z baletom gledališča Bolšoj v Moskvi, baletom iz San Francisca, z Nemškim državnim baletom v Berlinu, s Kraljevim Švedskim baletom, s Kraljevim Danskim baletom, z Norveškim nacionalnim baletom, s Finskim nacionalnim baletom, z baletom Het iz Amsterdama, z baletom Queenslanda, z Baletom zahodne Avstralije in z baletnim ansamblom Pacific Northwest.
Leta 2016 je zaključil študij profesorja klasičnega baleta.
Kot profesionalni baletni plesalec deluje od leta 2005, in sicer kot solist baleta Pariške opere, solist Béjart baleta iz Lausanne ter prvak Kraljevega novozelandskega baleta.
Leta 2006 se na Mednarodnem tekmovanju v Varni uvrstil v finale, leta 2014 pa je prejel prestižno nagrado za najboljšega mladega perspektivnega plesalca “Prix Arop”.
Kot solist baleta Pariške opere je plesal Princa Siegfried v Labodjem jezeru (Petipa/Ivanov), katerega je kot gost poustvaril tudi v Gledališču plesnih umetnostih Saitama na Japonskem, kjer je plesal z Ayako Ono in Yui Yonezawa, prvakinjama Japonskega nacionalnega baleta, Mercutia v Romeu in Juliji (Nurejev), Alaina v Navihanki (Ashton), Iñiga v Paquiti (Lacott) ter glavne vloge v baletih Bajadera (Nurejev), Trnuljčica (Nurejev), La Source (Bart), Le Papillon (Lacotte), La Petite Danseuse de Degas (Bart), Don Kihot (Nurejev), Manon (MacMillan), La Sylphide (Lacotte), Labodje jezero (Nurejeva), Kaguyahime (Kylian), Žar ptica (Bejart), Daphnis (Millepied) Glass pieces (Robbins). Kot solist je plesal še v kreacijah Crystal Pite, Alexandra Ekmana, Benjamina Millepieda, Wayna Mc Gregorja, Justina Pecka, Jamesa Thierréera in drugih.
V Béjart baletu iz Lausanne je plesal glavne vloge v baletih Boléro, Variations pour une porte et un soupir, Balet za življenje (vsi Béjart) in T’M et Variations (Roman).
Kot prvak Kraljevega novozelandskega baleta je plesal v baletih Serenade (Balanchine), Plamen Pariza (Vainonen), Festival cvetja v Genzanu (Bournonville), Nae Regrets (Enos), Hansel in Gretel (Prior), Aurum (Toppov), Waterbaby Bagatelles (Tharp), Berceuse (Saunder), Remember Mama (Rowe).
Poustvaril je tudi več krstnih kreacij v baletih rezidenčnih koreografov Loughlana Priorja, Sarah Foster-Sproull, Shaun James Kelly, maorskega koreografa Mossa Pattersona in Kiare Flavin.
Z baletom Pariške opere je med drugim gostoval v gledališču Bolšoj v Moskvi, v Novosibirsku, Pekingu, Singapurju in Tokiu, s Kraljevim novozelandskim baletom pa po vsej Novi Zelandiji.
Gostoval je v Kanadi, Argentini in na festivalu Jacob’s Pillow v ZDA ter na številnih gala baletnih koncertih.
Kot koreograf se je uveljavil z deli El Fuego de la Pasion (2011) in Kaléidoscope (2013), Duo, Errance d’une Geisha in Fantaisie Libertine (2011), Adagio (2015). Leta 2015 je koreografiral Heures Dansantes in Amores za večer »Musique et Danse« v Opéri Garnier, za 2. mednarodni glasbeni in plesni festival Andros v Grčiji pa Barre chorégraphiée, Suite Caspienne in Medianoche (2016). Ecdysis solo (2018) za Varna IBC
Križišče (2020) za RNZB « Surovo ». Z Briceom Asnarjem, prejemnikom tolkalne nagrade Adélaïde Ferrière Entwined Journey je soustvaril koreografijo Danzón, s plesalcem flamenka in koreografom Rubénom Molino pa koreografijo Geminvs.